Včeraj sem garal, a misel mi je uhajala…
Na otroštvo in odnose ter hierarhijo v vrtcu,
na matrico in preobrat, ko se Neo prerodi v prvem delu,
o spisku misli, ki mi usmerjajo tok.
Nekoč bom imel literarni krožek
kjer bomo govorili o supermočeh.
Vprašal sem se ključno vprašanje:
“Ali lahko z vbodom svinčnika v zatilje,
človek ohromi?” Ni važno.
Važna je inštalacija na ulici, kjer “artist”
akademsko pizdi mimoidoče in svet.
Še vedno pa nevem kaj naj storim,
bom jedel sendvič z olivnim kruhom, ali raje ne.
Mož, ki dela v fotokopirnici pa je gej
in ni le navdušen nad stvarmi, ki jih kopiram. Uživaj!
Soroden zapis je pognalo tudi tvoje drevo…