V.S.

Utrip bledi, narašča utrip,
teža vsakdanjosti
omejuje te naključen hip,
moreče zunanjosti.

Brezskrbnosti moment,
te navdušenju ohranja…

Zavedno oteževanje ali izmikanje naravnemu?

Moker in malo bolan v grlu in mišicah sem se odpravil domov. Vstal sem sunkovito, kot da me čaka nekaj pomembnega. Mogoče sem s tem pritegnil kak nedoločljiv pogled, ki niti ni kazal kakršnihkoli čustev. Dogajalo se je naprej, brez mene, ali z mano. Bolj sumičavo vzdušje je bilo ob prihodu, a ta del je mimo in ne oziram se več tja. Celo v dilemi sem, kaj od tega mi bolj ugaja. Tisti sumičavec ti vsaj izkaže interes in lahko pustiš domišljiji in egu, da misli odpelje na pot pozitivno subjektivnih predstav. Medtem, ko pogled, ki te le sreča in se niti za trenutek ne zaustavi na čemerkoli kar je v povezavi s tvojim obstojem. Kot veter odpihlja naprej in v kali zatre kakršnkoli potencial interesa. Sliši se kompleksno, a navznotraj se zavedam, da v stremenju h kompleksnosti, le privrejo na dan kompleksi osebe, ki se trudi prikriti frustracijo nad samo možnostjo preproste alternative, ki jo je zmožen vsak. Izgledal sem kot človek s ciljem, kar sem tudi bil, le na mnogo bolj materialnem nivoju. Samozavesten sprehod po poti vsakega pijanca, ki čepi v tej luknji. Na desni zamaščeni stoli ob šanku in na levi nič manj mastne štiri prazne mize. Ob tem rutiniranem marširanju in zaznavanju mešanja vonjav zatohlosti prostora in neumitih zapitih brezciljnežev ob šanku, še zašepetam svoj: “Adijo…”
Spet zunaj na dežju in tudi četrtič nisem našel prav ničesar na dnu kozarca.

* * *

V konstantnem boju z gravitacijo,

lovi se, išče suvereno.

K blestečemu pogledi agresivni,

glasni vzkliki odobravanja,

občutek sprejetosti, celo več.

Nezmotljiv se zdi, let tehnične popolnosti.

Strojniško, neprestano, brezdušno,

a vendar čutno.

Rutinirano ustvarjalno.

Napeto občudovanje.

V momentu vseobče vzhičenosti,

zaveda se, da stoji napako stran,

od hladne zavrnitve.

In tako so bruhali drug po drugem. Bruhílo jo kot iz škafa. Prvi je pristopil in mi prisolil šalo o človeku, ki ne zna računat in onem drugem, ki ničesar ne sliši. Potem je umrl. Ves umazan in vedno manj pomemben. Takrat zagledam svoj čevelj, prav tako umazan. Je to edino kar ju povezuje? Čevelj je lepši in zadnje čase pomembnejši. Škruuuuum, plj plj plj! Nekdo je potegnil vodo. Najbrž je olajšan in svež, kar se mu vidi na obrazu, ki svetu govori, da je vse  jasno. Poznam ta izraz. Spomni me na taksista, ki ni bil tak kot ostali taksisti, ki so mračni in odtujeni. Stopim naprej in nepresenečeno ozrem pričakovano. Najbližja okolica priča o takratnem dnevnem prometu stranišča. Imam dve želji. Prva, navezujoča se na stanje je manj pomembna od druge, ki se dotika globalne problematike. Obe sta utopični. Čimprej ju pozabim! Pred tridesetimi leti bi v tej isti situaciji nekoga udaril. Takrat sem prvič jedel sir, ki ga prej nisem poznal. Šele potem se je začelo spoznavanje sveta in novih okusov. Potegnem vodo… Na začetku sem okušal prihlinjeno konzervativno, bontona nisem poznal. Val olike in pretvarjanja me je zalil nekaj let kasneje, sprva nepripravljenega, a sem se hitro privadil… Spet isti pogled na drugem človeku, mlajšem. Pred menoj pa cesta, na videz prehodna. Jutri si kupim mačeto.

Črna luknja 

spuščam se, 

kdo sledi mi 

objame me, 

tok hladno svežih misli, 

mi zastane, 

kratek premor… 

nato EKSPLOZIJA,

poteg in… 

lebdim 

v morju novosti podzavesti

neskončno je 

ne spomnim se 

ko zavrže me

le še prijeten blisk

in vidim 

in nazaj sem! 

kar je 

je z menoj 

ostane prš spomina

Včeraj sem garal, a misel mi je uhajala…

Na otroštvo in odnose ter hierarhijo v vrtcu,

na matrico in preobrat, ko se Neo prerodi v prvem delu,

o spisku misli, ki mi usmerjajo tok.

Nekoč bom imel literarni krožek 

kjer bomo govorili o supermočeh.

Vprašal sem se ključno vprašanje:

“Ali lahko z vbodom svinčnika v zatilje,

človek ohromi?” Ni važno.

Važna je inštalacija na ulici, kjer “artist”

akademsko pizdi mimoidoče in svet.

Še vedno pa nevem kaj naj storim,

bom jedel sendvič z olivnim kruhom, ali raje ne.

Mož, ki dela v fotokopirnici pa je gej

in ni le navdušen nad stvarmi, ki jih kopiram. Uživaj!

Soroden zapis je pognalo tudi tvoje drevo…

Zaprta kanta, visoka pričakovanja.

Odprta kanta pa smrdi.

Bi rekel: “Naučimo se verjeti in zgodilo se bo!”

Bljak na to!

To ni ocvrto jajce v soboto opoldne,

prelepo bi bilo in prelahko.

Zatorej zamižim nazaj in se pustim toku…

Ta trenutek me je le umazal,

zatorej fej ga bodi! 

 Bom drugič lokomotiva-

najlažje sploh ne. 

Nekaj zelo starega, pred nekaj leti napisanega: 

 Za opečnato ograjo je postavljen stol,

na njem pa leno, en leži kar gol.

Razsežnosti gigantskih, na vrtu je bazen

po njem se valja obrazek, zmeraj isto len.

Bosanc pa puca in krtači,

da se obrazek čim manj pači.

Nekdo pa zadaj, noter gleda,

se svoje sreče ne zaveda. 

Po prebiranju Ciganske poezije, izdane v Sarajevu 1957, založbe Svjetlost, ki jo je prevedel in v Cankarjevi založbi izdal Ivan Minatti, leta 1959, sem se odločil objaviti dve najljubši in po mojem mnenju, najbolj značilni.        

STRAH PRED SMRTJO

 Nihče mi ne more pomagati.

Smrt gre.

Kdo bo pomiloval Cigana?

Dvorišče neograjeno,

hiša brez strehe in oken.

Umira Cigan in se ne more nažalostiti

zaradi belega dne nad griči

in bele ceste preko sveta.

Kdo bo jokal za mano?

Dvorišče nima oči in solz.

In hiša ne more jokati.

A bela cesta beži čez svet

in se vrača, da mi pove:

Nikdar več ne boš sedel na konja arabca.

Smrt gre.

Ne morem je odgnati.

Kričim, smrt se ne zgane.

Kričim se v postelji

in drhtim. Drhtim.

Nihče me noče videti.

Nikogar nimam.

Morda bi se črna smrt

zbala Ciganov.

O, ko bi se zgnetli okrog moje postelje!

Cigani popotujejo po cestah

in se ne zmenijo zame.

Odhajajo – a jaz umiram! 

KAČA LJUBEZNI

Sezi mi z roko v prsi.

Mrzlo kačo boš otipala.

Kačo ljubezni.

Zeleno kačo ljubezni.

Poglej mi v oči.

Ne spi zelena kača ljubezni.

Zelena kača ljubezni tudi ubija.

Moja ljubezen je bila raztopljeno zlato

in žolti mesec nad šotorom

in tvoje rame.

In kopita, ki odzvanjajo po cesti.

Toda moji ljubezni ni več

do tvojih dlani in las,

 do tvojih ust in srca.

Daj, sezi mi z roko v prsi.

Ne spi zelena kača ljubezni.

Kača ljubezni tudi ubija.

Zlato moje ljubezni,

mesec moje ljubezni,

moje prve noči, objete s tvojo posteljo,

so bolečina,

so kača s hladnimi očmi,

strupeni zob sovraštva. 

Ne oziram se več, na prvo mnenje,

sprva me mine: veselje, zagon.

Ko končno dohiti me, zadoščenje,

obarva lepše se, trpeči vzpon.

Ni več ovir, le brezskrbno drvenje,

prišel je za mano, sreče pregon.

Na koncu me hrani, najboljša pot.