V.S.

Vreme, hiša, avti,

cene, hrana in tv.

“Kdo je ona

in kam gre?

Kdo je on

in kaj to jé?”

resnice

Siti, napiti

prezrti otrok.

Vsi kar naprej:

“Jaz, jaz, jaz!”

Ograja ni ozka,

otrok ni širok.

ni

Pok in šok!

Kričava, neznosna,

moreča grenkoba.

Ni lahko,

a sreče nikdar,

ni bilo.

Blazno nor,

resno, zavestno,

rišem obzorje.

Seansa skeptikov,

me lovi,

mi rani obraz.

Nastaja skulptura!

Disorientirana družba povprečnosti,
kamor si neizbežno ujet.
Sam in brezizhodno nabit z utopičnim optimizmom,
ki vedno znova zavaja.
Vse je obljubljeno, a nikoli resnično.
Le potreba po navideznem blagodepresivnem spoznavanju,
ali resnica, ki priča o realnem
in distancira od podebiljene prazne govorance.

Če spet bi mlajši,
brez obveznosti,
vesel bi rajši,
pustil treznosti,
brezumja, sreče,
da me odpelje,
visokoleteče,
čarobno brezdelje.

Ni še slabosti,
je le veselje
pristne radosti.
Vendar zorenje…
Male modrosti,
malo hitenje,
lahkotne norosti.
Ostaja zorenje…

Ta dan bom pozabil,

ker ni bil nič,

le bil je…

Niti ostal ne bo.

Čemu?

Če nelinearno pogledam na čas,

ta dan obstaja.

Sicer ga pa ni.

Prav nič nevsakdanjega se ni zgodilo.

Ga to postavlja na prestol vsakdanjosti?

Je povprečnost sploh lahko kdaj prva?

Ta dan bo vedno med prvimi…

v povprečju…

Ne bo ga več, le to ostane.

Utrip bledi, narašča utrip,
teža vsakdanjosti
omejuje te naključen hip,
moreče zunanjosti.

Brezskrbnosti moment,
te navdušenju ohranja…

Zavedno oteževanje ali izmikanje naravnemu?

Moker in malo bolan v grlu in mišicah sem se odpravil domov. Vstal sem sunkovito, kot da me čaka nekaj pomembnega. Mogoče sem s tem pritegnil kak nedoločljiv pogled, ki niti ni kazal kakršnihkoli čustev. Dogajalo se je naprej, brez mene, ali z mano. Bolj sumičavo vzdušje je bilo ob prihodu, a ta del je mimo in ne oziram se več tja. Celo v dilemi sem, kaj od tega mi bolj ugaja. Tisti sumičavec ti vsaj izkaže interes in lahko pustiš domišljiji in egu, da misli odpelje na pot pozitivno subjektivnih predstav. Medtem, ko pogled, ki te le sreča in se niti za trenutek ne zaustavi na čemerkoli kar je v povezavi s tvojim obstojem. Kot veter odpihlja naprej in v kali zatre kakršnkoli potencial interesa. Sliši se kompleksno, a navznotraj se zavedam, da v stremenju h kompleksnosti, le privrejo na dan kompleksi osebe, ki se trudi prikriti frustracijo nad samo možnostjo preproste alternative, ki jo je zmožen vsak. Izgledal sem kot človek s ciljem, kar sem tudi bil, le na mnogo bolj materialnem nivoju. Samozavesten sprehod po poti vsakega pijanca, ki čepi v tej luknji. Na desni zamaščeni stoli ob šanku in na levi nič manj mastne štiri prazne mize. Ob tem rutiniranem marširanju in zaznavanju mešanja vonjav zatohlosti prostora in neumitih zapitih brezciljnežev ob šanku, še zašepetam svoj: “Adijo…”
Spet zunaj na dežju in tudi četrtič nisem našel prav ničesar na dnu kozarca.

* * *

V konstantnem boju z gravitacijo,

lovi se, išče suvereno.

K blestečemu pogledi agresivni,

glasni vzkliki odobravanja,

občutek sprejetosti, celo več.

Nezmotljiv se zdi, let tehnične popolnosti.

Strojniško, neprestano, brezdušno,

a vendar čutno.

Rutinirano ustvarjalno.

Napeto občudovanje.

V momentu vseobče vzhičenosti,

zaveda se, da stoji napako stran,

od hladne zavrnitve.

In tako so bruhali drug po drugem. Bruhílo jo kot iz škafa. Prvi je pristopil in mi prisolil šalo o človeku, ki ne zna računat in onem drugem, ki ničesar ne sliši. Potem je umrl. Ves umazan in vedno manj pomemben. Takrat zagledam svoj čevelj, prav tako umazan. Je to edino kar ju povezuje? Čevelj je lepši in zadnje čase pomembnejši. Škruuuuum, plj plj plj! Nekdo je potegnil vodo. Najbrž je olajšan in svež, kar se mu vidi na obrazu, ki svetu govori, da je vse  jasno. Poznam ta izraz. Spomni me na taksista, ki ni bil tak kot ostali taksisti, ki so mračni in odtujeni. Stopim naprej in nepresenečeno ozrem pričakovano. Najbližja okolica priča o takratnem dnevnem prometu stranišča. Imam dve želji. Prva, navezujoča se na stanje je manj pomembna od druge, ki se dotika globalne problematike. Obe sta utopični. Čimprej ju pozabim! Pred tridesetimi leti bi v tej isti situaciji nekoga udaril. Takrat sem prvič jedel sir, ki ga prej nisem poznal. Šele potem se je začelo spoznavanje sveta in novih okusov. Potegnem vodo… Na začetku sem okušal prihlinjeno konzervativno, bontona nisem poznal. Val olike in pretvarjanja me je zalil nekaj let kasneje, sprva nepripravljenega, a sem se hitro privadil… Spet isti pogled na drugem človeku, mlajšem. Pred menoj pa cesta, na videz prehodna. Jutri si kupim mačeto.

Črna luknja 

spuščam se, 

kdo sledi mi 

objame me, 

tok hladno svežih misli, 

mi zastane, 

kratek premor… 

nato EKSPLOZIJA,

poteg in… 

lebdim 

v morju novosti podzavesti

neskončno je 

ne spomnim se 

ko zavrže me

le še prijeten blisk

in vidim 

in nazaj sem! 

kar je 

je z menoj 

ostane prš spomina