Thanks to my friend Jernej Mencinger for this translation.
***
In constant fight with gravity,
trying hard, decisive in his choice.
The shining star is closely watched,
with loud applause,
the feeling of acceptance, even more.
Seemingly flawless, a flight of technical perfection.
Mechanically, perpetually, soullessly,
yet sensually.
Routinely creative.
Intent admiration.
In the moment of overall rapture,
aware of being one mistake
from cold rejection.
Preganjane od drvečega vsakdana,
opija nas navidezna resnica,
ki vodi v kruta spoznanja.
Ne vseh!
Ljudje verjamejo v krompir,
krompir kot krompir,
edini pravi in resnični,
otipljivi simbol.
A razumeš,
da ne gre za površnost?
Gre za sprejetost
in razumevanje.
Ujet med objektivnim
in subjektivnim,
ti si površen,
ki suvereno rušiš.
Svet naj bo!
Ne le grd.
A sprejmi ga in pusti
težnjo po absolutnem.
Vreme, hiša, avti,
cene, hrana in tv.
“Kdo je ona
in kam gre?
Kdo je on
in kaj to jé?”
resnice
Siti, napiti
prezrti otrok.
Vsi kar naprej:
“Jaz, jaz, jaz!”
Ograja ni ozka,
otrok ni širok.
ni
Pok in šok!
Kričava, neznosna,
moreča grenkoba.
Ni lahko,
a sreče nikdar,
ni bilo.
Blazno nor,
resno, zavestno,
rišem obzorje.
Seansa skeptikov,
me lovi,
mi rani obraz.
Nastaja skulptura!
Disorientirana družba povprečnosti,
kamor si neizbežno ujet.
Sam in brezizhodno nabit z utopičnim optimizmom,
ki vedno znova zavaja.
Vse je obljubljeno, a nikoli resnično.
Le potreba po navideznem blagodepresivnem spoznavanju,
ali resnica, ki priča o realnem
in distancira od podebiljene prazne govorance.
Če spet bi mlajši,
brez obveznosti,
vesel bi rajši,
pustil treznosti,
brezumja, sreče,
da me odpelje,
visokoleteče,
čarobno brezdelje.
Ni še slabosti,
je le veselje
pristne radosti.
Vendar zorenje…
Male modrosti,
malo hitenje,
lahkotne norosti.
Ostaja zorenje…
Ta dan bom pozabil,
ker ni bil nič,
le bil je…
Niti ostal ne bo.
Čemu?
Če nelinearno pogledam na čas,
ta dan obstaja.
Sicer ga pa ni.
Prav nič nevsakdanjega se ni zgodilo.
Ga to postavlja na prestol vsakdanjosti?
Je povprečnost sploh lahko kdaj prva?
Ta dan bo vedno med prvimi…
v povprečju…
Ne bo ga več, le to ostane.
Utrip bledi, narašča utrip,
teža vsakdanjosti
omejuje te naključen hip,
moreče zunanjosti.
Brezskrbnosti moment,
te navdušenju ohranja…
Zavedno oteževanje ali izmikanje naravnemu?
Moker in malo bolan v grlu in mišicah sem se odpravil domov. Vstal sem sunkovito, kot da me čaka nekaj pomembnega. Mogoče sem s tem pritegnil kak nedoločljiv pogled, ki niti ni kazal kakršnihkoli čustev. Dogajalo se je naprej, brez mene, ali z mano. Bolj sumičavo vzdušje je bilo ob prihodu, a ta del je mimo in ne oziram se več tja. Celo v dilemi sem, kaj od tega mi bolj ugaja. Tisti sumičavec ti vsaj izkaže interes in lahko pustiš domišljiji in egu, da misli odpelje na pot pozitivno subjektivnih predstav. Medtem, ko pogled, ki te le sreča in se niti za trenutek ne zaustavi na čemerkoli kar je v povezavi s tvojim obstojem. Kot veter odpihlja naprej in v kali zatre kakršnkoli potencial interesa. Sliši se kompleksno, a navznotraj se zavedam, da v stremenju h kompleksnosti, le privrejo na dan kompleksi osebe, ki se trudi prikriti frustracijo nad samo možnostjo preproste alternative, ki jo je zmožen vsak. Izgledal sem kot človek s ciljem, kar sem tudi bil, le na mnogo bolj materialnem nivoju. Samozavesten sprehod po poti vsakega pijanca, ki čepi v tej luknji. Na desni zamaščeni stoli ob šanku in na levi nič manj mastne štiri prazne mize. Ob tem rutiniranem marširanju in zaznavanju mešanja vonjav zatohlosti prostora in neumitih zapitih brezciljnežev ob šanku, še zašepetam svoj: “Adijo…”
Spet zunaj na dežju in tudi četrtič nisem našel prav ničesar na dnu kozarca.
* * *
V konstantnem boju z gravitacijo,
lovi se, išče suvereno.
K blestečemu pogledi agresivni,
glasni vzkliki odobravanja,
občutek sprejetosti, celo več.
Nezmotljiv se zdi, let tehnične popolnosti.
Strojniško, neprestano, brezdušno,
a vendar čutno.
Rutinirano ustvarjalno.
Napeto občudovanje.
V momentu vseobče vzhičenosti,
zaveda se, da stoji napako stran,
od hladne zavrnitve.