Črna luknja
spuščam se,
kdo sledi mi
objame me,
tok hladno svežih misli,
mi zastane,
kratek premor…
nato EKSPLOZIJA,
poteg in…
lebdim
v morju novosti podzavesti
neskončno je
ne spomnim se
ko zavrže me
le še prijeten blisk
in vidim
in nazaj sem!
kar je
je z menoj
ostane prš spomina
Včeraj sem garal, a misel mi je uhajala…
Na otroštvo in odnose ter hierarhijo v vrtcu,
na matrico in preobrat, ko se Neo prerodi v prvem delu,
o spisku misli, ki mi usmerjajo tok.
Nekoč bom imel literarni krožek
kjer bomo govorili o supermočeh.
Vprašal sem se ključno vprašanje:
“Ali lahko z vbodom svinčnika v zatilje,
človek ohromi?” Ni važno.
Važna je inštalacija na ulici, kjer “artist”
akademsko pizdi mimoidoče in svet.
Še vedno pa nevem kaj naj storim,
bom jedel sendvič z olivnim kruhom, ali raje ne.
Mož, ki dela v fotokopirnici pa je gej
in ni le navdušen nad stvarmi, ki jih kopiram. Uživaj!
Soroden zapis je pognalo tudi tvoje drevo…
Zaprta kanta, visoka pričakovanja.
Odprta kanta pa smrdi.
Bi rekel: “Naučimo se verjeti in zgodilo se bo!”
Bljak na to!
To ni ocvrto jajce v soboto opoldne,
prelepo bi bilo in prelahko.
Zatorej zamižim nazaj in se pustim toku…
Ta trenutek me je le umazal,
zatorej fej ga bodi!
Bom drugič lokomotiva-
najlažje sploh ne.
Nekaj zelo starega, pred nekaj leti napisanega:
Za opečnato ograjo je postavljen stol,
na njem pa leno, en leži kar gol.
Razsežnosti gigantskih, na vrtu je bazen
po njem se valja obrazek, zmeraj isto len.
Bosanc pa puca in krtači,
da se obrazek čim manj pači.
Nekdo pa zadaj, noter gleda,
se svoje sreče ne zaveda.
Po prebiranju Ciganske poezije, izdane v Sarajevu 1957, založbe Svjetlost, ki jo je prevedel in v Cankarjevi založbi izdal Ivan Minatti, leta 1959, sem se odločil objaviti dve najljubši in po mojem mnenju, najbolj značilni.
STRAH PRED SMRTJO
Nihče mi ne more pomagati.
Smrt gre.
Kdo bo pomiloval Cigana?
Dvorišče neograjeno,
hiša brez strehe in oken.
Umira Cigan in se ne more nažalostiti
zaradi belega dne nad griči
in bele ceste preko sveta.
Kdo bo jokal za mano?
Dvorišče nima oči in solz.
In hiša ne more jokati.
A bela cesta beži čez svet
in se vrača, da mi pove:
Nikdar več ne boš sedel na konja arabca.
Smrt gre.
Ne morem je odgnati.
Kričim, smrt se ne zgane.
Kričim se v postelji
in drhtim. Drhtim.
Nihče me noče videti.
Nikogar nimam.
Morda bi se črna smrt
zbala Ciganov.
O, ko bi se zgnetli okrog moje postelje!
Cigani popotujejo po cestah
in se ne zmenijo zame.
Odhajajo - a jaz umiram!
KAČA LJUBEZNI
Sezi mi z roko v prsi.
Mrzlo kačo boš otipala.
Kačo ljubezni.
Zeleno kačo ljubezni.
Poglej mi v oči.
Ne spi zelena kača ljubezni.
Zelena kača ljubezni tudi ubija.
Moja ljubezen je bila raztopljeno zlato
in žolti mesec nad šotorom
in tvoje rame.
In kopita, ki odzvanjajo po cesti.
Toda moji ljubezni ni več
do tvojih dlani in las,
do tvojih ust in srca.
Daj, sezi mi z roko v prsi.
Ne spi zelena kača ljubezni.
Kača ljubezni tudi ubija.
Zlato moje ljubezni,
mesec moje ljubezni,
moje prve noči, objete s tvojo posteljo,
so bolečina,
so kača s hladnimi očmi,
strupeni zob sovraštva.
Ne oziram se več, na prvo mnenje,
sprva me mine: veselje, zagon.
Ko končno dohiti me, zadoščenje,
obarva lepše se, trpeči vzpon.
Ni več ovir, le brezskrbno drvenje,
prišel je za mano, sreče pregon.
Na koncu me hrani, najboljša pot.
Na današnji dan je V izgubil roko,
že zgodaj mu je dala vedeti, da gre.
Odmirala je prav počasi in potihem,
začelo se je nekega večera.
Ko pa kot mrtva začela je viseti,
je videl, da ni smisla in da mora iti.
Ni se poslovila, ko je padla dol,
preprosto padla je, bila je kos mesa.
Sploh ga ni bolelo, ker že prej,
je ni več čutil, odšel je kar naprej.
Upal je na novo levo,
mogoče pride danes, ali jutri.
Ni prišel Godot in roke ni bilo.
Pognala truplo je, prav majhno,
hodila naokrog in ni visela.
Bila svobodna in vesela je,
on pa z eno je ostal,
ničesar ni več znal.
Le še z zamudo, ujel je čas,
srahoma zraven, izgubil obraz.
Napačen met v smer neznanja,
napačni biti, se njegova klanja.
vržen v moment, ki bega me,
v iztirjeni igri, ne znajde se.
Mogoče pa le hibridna vest,
ki zdrami jo, človeška pest
išče potrditve, tako jo čuti,
išče trenutek, v stvarnosti kruti.
vpliv ima, a spreminjat ne zna,
zamolkla tesnoba, zlomi ga.
Dobil sem sporočilo,
jasno in odkrito,
bolj grobo kakor milo,
v en dih zavito.
Presunjen sem obstal,
mrtev je današnji dan,
nisem se več bal,
ker sem itak bil zaspan.
Sem se vprašal in napisal v google.