Če spet bi mlajši,
brez obveznosti,
vesel bi rajši,
pustil treznosti,
brezumja, sreče,
da me odpelje,
visokoleteče,
čarobno brezdelje.
Ni še slabosti,
je le veselje
pristne radosti.
Vendar zorenje…
Male modrosti,
malo hitenje,
lahkotne norosti.
Ostaja zorenje…
Ta dan bom pozabil,
ker ni bil nič,
le bil je…
Niti ostal ne bo.
Čemu?
Če nelinearno pogledam na čas,
ta dan obstaja.
Sicer ga pa ni.
Prav nič nevsakdanjega se ni zgodilo.
Ga to postavlja na prestol vsakdanjosti?
Je povprečnost sploh lahko kdaj prva?
Ta dan bo vedno med prvimi…
v povprečju…
Ne bo ga več, le to ostane.
Utrip bledi, narašča utrip,
teža vsakdanjosti
omejuje te naključen hip,
moreče zunanjosti.
Brezskrbnosti moment,
te navdušenju ohranja…
Zavedno oteževanje ali izmikanje naravnemu?
Moker in malo bolan v grlu in mišicah sem se odpravil domov. Vstal sem sunkovito, kot da me čaka nekaj pomembnega. Mogoče sem s tem pritegnil kak nedoločljiv pogled, ki niti ni kazal kakršnihkoli čustev. Dogajalo se je naprej, brez mene, ali z mano. Bolj sumičavo vzdušje je bilo ob prihodu, a ta del je mimo in ne oziram se več tja. Celo v dilemi sem, kaj od tega mi bolj ugaja. Tisti sumičavec ti vsaj izkaže interes in lahko pustiš domišljiji in egu, da misli odpelje na pot pozitivno subjektivnih predstav. Medtem, ko pogled, ki te le sreča in se niti za trenutek ne zaustavi na čemerkoli kar je v povezavi s tvojim obstojem. Kot veter odpihlja naprej in v kali zatre kakršnkoli potencial interesa. Sliši se kompleksno, a navznotraj se zavedam, da v stremenju h kompleksnosti, le privrejo na dan kompleksi osebe, ki se trudi prikriti frustracijo nad samo možnostjo preproste alternative, ki jo je zmožen vsak. Izgledal sem kot človek s ciljem, kar sem tudi bil, le na mnogo bolj materialnem nivoju. Samozavesten sprehod po poti vsakega pijanca, ki čepi v tej luknji. Na desni zamaščeni stoli ob šanku in na levi nič manj mastne štiri prazne mize. Ob tem rutiniranem marširanju in zaznavanju mešanja vonjav zatohlosti prostora in neumitih zapitih brezciljnežev ob šanku, še zašepetam svoj: “Adijo…”
Spet zunaj na dežju in tudi četrtič nisem našel prav ničesar na dnu kozarca.
* * *
V konstantnem boju z gravitacijo,
lovi se, išče suvereno.
K blestečemu pogledi agresivni,
glasni vzkliki odobravanja,
občutek sprejetosti, celo več.
Nezmotljiv se zdi, let tehnične popolnosti.
Strojniško, neprestano, brezdušno,
a vendar čutno.
Rutinirano ustvarjalno.
Napeto občudovanje.
V momentu vseobče vzhičenosti,
zaveda se, da stoji napako stran,
od hladne zavrnitve.
In tako so bruhali drug po drugem. Bruhílo jo kot iz škafa. Prvi je pristopil in mi prisolil šalo o človeku, ki ne zna računat in onem drugem, ki ničesar ne sliši. Potem je umrl. Ves umazan in vedno manj pomemben. Takrat zagledam svoj čevelj, prav tako umazan. Je to edino kar ju povezuje? Čevelj je lepši in zadnje čase pomembnejši. Škruuuuum, plj plj plj! Nekdo je potegnil vodo. Najbrž je olajšan in svež, kar se mu vidi na obrazu, ki svetu govori, da je vse jasno. Poznam ta izraz. Spomni me na taksista, ki ni bil tak kot ostali taksisti, ki so mračni in odtujeni. Stopim naprej in nepresenečeno ozrem pričakovano. Najbližja okolica priča o takratnem dnevnem prometu stranišča. Imam dve želji. Prva, navezujoča se na stanje je manj pomembna od druge, ki se dotika globalne problematike. Obe sta utopični. Čimprej ju pozabim! Pred tridesetimi leti bi v tej isti situaciji nekoga udaril. Takrat sem prvič jedel sir, ki ga prej nisem poznal. Šele potem se je začelo spoznavanje sveta in novih okusov. Potegnem vodo… Na začetku sem okušal prihlinjeno konzervativno, bontona nisem poznal. Val olike in pretvarjanja me je zalil nekaj let kasneje, sprva nepripravljenega, a sem se hitro privadil… Spet isti pogled na drugem človeku, mlajšem. Pred menoj pa cesta, na videz prehodna. Jutri si kupim mačeto.
Črna luknja
spuščam se,
kdo sledi mi
objame me,
tok hladno svežih misli,
mi zastane,
kratek premor…
nato EKSPLOZIJA,
poteg in…
lebdim
v morju novosti podzavesti
neskončno je
ne spomnim se
ko zavrže me
le še prijeten blisk
in vidim
in nazaj sem!
kar je
je z menoj
ostane prš spomina
Včeraj sem garal, a misel mi je uhajala…
Na otroštvo in odnose ter hierarhijo v vrtcu,
na matrico in preobrat, ko se Neo prerodi v prvem delu,
o spisku misli, ki mi usmerjajo tok.
Nekoč bom imel literarni krožek
kjer bomo govorili o supermočeh.
Vprašal sem se ključno vprašanje:
“Ali lahko z vbodom svinčnika v zatilje,
človek ohromi?” Ni važno.
Važna je inštalacija na ulici, kjer “artist”
akademsko pizdi mimoidoče in svet.
Še vedno pa nevem kaj naj storim,
bom jedel sendvič z olivnim kruhom, ali raje ne.
Mož, ki dela v fotokopirnici pa je gej
in ni le navdušen nad stvarmi, ki jih kopiram. Uživaj!
Soroden zapis je pognalo tudi tvoje drevo…
Zaprta kanta, visoka pričakovanja.
Odprta kanta pa smrdi.
Bi rekel: “Naučimo se verjeti in zgodilo se bo!”
Bljak na to!
To ni ocvrto jajce v soboto opoldne,
prelepo bi bilo in prelahko.
Zatorej zamižim nazaj in se pustim toku…
Ta trenutek me je le umazal,
zatorej fej ga bodi!
Bom drugič lokomotiva-
najlažje sploh ne.
Nekaj zelo starega, pred nekaj leti napisanega:
Za opečnato ograjo je postavljen stol,
na njem pa leno, en leži kar gol.
Razsežnosti gigantskih, na vrtu je bazen
po njem se valja obrazek, zmeraj isto len.
Bosanc pa puca in krtači,
da se obrazek čim manj pači.
Nekdo pa zadaj, noter gleda,
se svoje sreče ne zaveda.