Po prebiranju Ciganske poezije, izdane v Sarajevu 1957, založbe Svjetlost, ki jo je prevedel in v Cankarjevi založbi izdal Ivan Minatti, leta 1959, sem se odločil objaviti dve najljubši in po mojem mnenju, najbolj značilni.
STRAH PRED SMRTJO
Nihče mi ne more pomagati.
Smrt gre.
Kdo bo pomiloval Cigana?
Dvorišče neograjeno,
hiša brez strehe in oken.
Umira Cigan in se ne more nažalostiti
zaradi belega dne nad griči
in bele ceste preko sveta.
Kdo bo jokal za mano?
Dvorišče nima oči in solz.
In hiša ne more jokati.
A bela cesta beži čez svet
in se vrača, da mi pove:
Nikdar več ne boš sedel na konja arabca.
Smrt gre.
Ne morem je odgnati.
Kričim, smrt se ne zgane.
Kričim se v postelji
in drhtim. Drhtim.
Nihče me noče videti.
Nikogar nimam.
Morda bi se črna smrt
zbala Ciganov.
O, ko bi se zgnetli okrog moje postelje!
Cigani popotujejo po cestah
in se ne zmenijo zame.
Odhajajo - a jaz umiram!
KAČA LJUBEZNI
Sezi mi z roko v prsi.
Mrzlo kačo boš otipala.
Kačo ljubezni.
Zeleno kačo ljubezni.
Poglej mi v oči.
Ne spi zelena kača ljubezni.
Zelena kača ljubezni tudi ubija.
Moja ljubezen je bila raztopljeno zlato
in žolti mesec nad šotorom
in tvoje rame.
In kopita, ki odzvanjajo po cesti.
Toda moji ljubezni ni več
do tvojih dlani in las,
do tvojih ust in srca.
Daj, sezi mi z roko v prsi.
Ne spi zelena kača ljubezni.
Kača ljubezni tudi ubija.
Zlato moje ljubezni,
mesec moje ljubezni,
moje prve noči, objete s tvojo posteljo,
so bolečina,
so kača s hladnimi očmi,
strupeni zob sovraštva.